Klasična prometna sredstva porabljajo energijo ogljikovodikov za delovanje, ki so nastajala in so shranjena globoko v zemlji več milijonov let. Pri naravnem vodnem krogu energija sonca spodbuja izhlapevanje vode iz naravnih virov, kot so reke, jezera, morja, rastline. Izhlapela voda se združuje v oblake, ki energijo v obliki dežja pošiljajo nazaj na zemljino površino, ki se združuje v potoke, reke jezera in morja. Tako je naravni vodni krog zaključen v relativno kratkem času.
Ljudje potencialno energijo vode že izkoriščamo s hidroelektrarnami in preko tega, recimo, z vozili na električni pogon. Vendar v tem primeru iz vodnega kroga samo jemljemo, se pa vanj ne vključujemo.
Povsem drugače pa je s prometnimi sredstvi, ki uporabljajo vodik. Tu se pridružujemo oziroma vključujemo v naravni vodni krogu. Vodo iz naravnih virov si za kratek čas sposodimo. To vodo s pomočjo pridobljene energije sonca ali vetra z elektrolizo razdelimo na vodik in kisik. Energijo, ki je tako shranjena v vodiku, preko polnilnic prenesemo v prometna sredstva. Gorivne celice v prometnih sredstvih združijo tako pridobljeni vodik s kisikom iz ozračja nazaj v vodo. Pri tem se ustvari električna energija, ki v elektromotorjih pogonskih opravlja delo pogona prometnih sredstev. Nastalo vodo se preko izpuha izpusti nazaj v naravni proces izhlapevanju vode. Tako postanejo prometna sredstva del naravnega vodnega kroga s kratkim časom izposoje vode iz narave in uporabo energije sonca ali vetra. Pri tem je pomembno to, da se ne porablja energije, ki jo je narava pred več milijoni let v obliki ogljikovodikov skrila globoko pod zemljo.
